Physical Address
304 North Cardinal St.
Dorchester Center, MA 02124
Topografija je veda, ki se ukvarja s predstavitvijo površja Zemlje, in sicer na podlagi topografskega snemanja. Površje se najpogosteje predstavlja na slikah in kartah oziroma na zemljevidih. Topografski zemljevidi so tako kot druge vrste zemljevidov oziroma kart pomanjšane, grafično prikazane risbe dela zemeljskega površja.
Razporeditev in povezanost točk na zemljevidu sta enaki kot na zemljišču. Karta predstavlja osnovni pripomoček za spoznavanje površja Zemlje in za tolmačenje pojavov na njem. Vsebuje lahko celo veliko več podatkov, kot jih lahko najdemo na samem terenu.
Legenda topografskih znakov
Kartografski znaki so posebni dogovorjeni znaki. Ponazarjajo najrazličnejše terenske objekte ter pojave. Znaki so seveda prilagojeni samemu merilu ter namenu karte. Pojasnjeni so v njeni legendi.
Poznavanje kartografskih znakov pa pravzaprav pomeni osnovo. Tako kot je na primer poznavanje abecede osnova za branje.
Merjenje razdalje na topografskih kartah
Topografski zemljevidi narekujejo različne vrste merjenj. Merjenje tako lahko poteka s pomočjo vrvice, s šestilom ali pa s pomočjo krivinomera.
Če merjenje opravljamo s pomočjo vrvice, potem na tanki, ustrezno kompaktni vrvici najprej označimo začetek. Nato moramo vrvico položiti na izbrano razdaljo na karti. Ustrezno je potrebno označiti konec meritve. Na vrvici izmerimo razdaljo in jo primerno pretvorimo v dejansko razdaljo, in sicer s pomočjo merilne karte. Merjenje z vrvico je najbolj dobrodošlo za linijske objekte z mnogimi krivinami.
Branje s topografskih zemljevidov
Včasih se zgodi, da je določen objekt prikazan na karti, ni pa viden na samem terenu. Denimo višina kota na vrhu hriba na terenu ne obstaja. Na zemljevidu oziroma na karti pa je praviloma narisana na vrhu hriba ali pa na drugi značilni obliki terena.
Ko boste torej višinsko koto, ki je sicer narisana na karti, iskali še na terenu, boste v resnici iskali vrh hriba. Tudi plastnica na terenu ne obstaja, seveda pa se po njej lahko gibljete, če hodite po enaki višini. Lahko pa se zgodi ravno obratno. Torej nekatere objekte boste našli na terenu, topografski zemljevidi pa jih ne bodo prikazovali. Denimo, to velja za ozko stezico ali pa za manjši potoček. Takšna vrsta objektov na karti ni prikazana, ker so na sploh premalo pomembni.
Kaj je značilno za starinske zemljevide?
Starinski zemljevidi so že na prvi pogled lahko izjemno zanimivi. Ko si boste katerega od njih morda kdaj nekoliko pobliže pogledali, boste med drugim ugotovili, da morda na njem ne bo označenih cest. Raziskave v povezavi s tem kažejo na to, da je bil promet zelo velik zaradi izmenjavanja blaga. To ni veljalo samo za morja in reke. Promet je namreč lahko potekal tudi z vozovi, toda ceste so bile do 18. stoletja v izjemno slabem stanju. In ravno zaradi slabih cest se je pojavila težava. Kako to predstaviti oziroma narisati na zemljevidu, da vse skupaj ne bo preveč nametano, da bo torej prikazano vse in da bo vse skupaj dovolj uporabno.
Pogosto se zgodi, da je na starinskem zemljevidu narisana črtica, ki predstavlja tako cesto kot vodotok. In kako naj bo to uporabno, če sta torej oznaki povsem enaki? Ena od teorij je ta, da kartografski zemljevidi oziroma pripomočki niso bili dovolj dobro izpopolnjeni za dober prikaz ozemlja. Starinski zemljevidi torej niso predstavljali cest. Še en dodaten razlog za to pa naj bi bilo to, da so bile reke tedaj stalnica, medtem ko za ceste to ni veljalo, saj so se nenehno spreminjale. Kasneje, ko so karte nekoliko napredovale, so vanje začeli vrisavati še ceste.
Kartografske značilnosti starih zemljevidov
Značilnosti posameznih kart oziroma zemljevidov so se predvsem razlikovale v kartografskih elementih. Strokovnjaki jih delijo v pet različnih skupin. To so naravni elementi, zemljepisna imena, zgrajeni elementi, matematični ter pojasnjevalni elementi.
Med najbolj izpostavljenimi elementi je v primeru starinskih kart relief. Na začetku se je takšen element skorajda vedno prikazoval v obliki različnih hribčkov in gosenicam podobnih znakov. Eden od najpogostejših elementov za relief pa je bila krtina. Tako se je označevalo nekje do 19. stoletja.
Kako je relief na kartah prikazan danes?
Johan Lehman je okoli leta 1799 za označevanje reliefa znanstveno utemeljil metodo oziroma rabo črtic. Prikazi reliefa so bili tako zelo različni. Vse je bilo predvsem odvisno od tehničnih zmožnosti, prav tako od tega, kakšna orodja so lahko uporabili kartografi. Dandanes se relief najpogosteje prikazuje s plastnicami oziroma s pomočjo izohips ter barv.
